
Avtomobil "trabi", nekdaj simbol vzhodnonemškega življenjskega standarda in kralj tamkajšnjih cest, dobiva nove legije oboževalcev.
Ko pomislimo na nemške avtomobile, so to običajno vozila višjega razreda, razni BMW-ji, mercedesi ali audiji.
Med njimi pa je tudi "grdi raček", ki ga nekateri raje omenjajo le po tihem, a kljub temu (ponovno) osvaja nemške ceste in avtoceste.
Trabant, avto, ki mu ne moremo reči niti jekleni konjiček, saj je jekla v njem bolj malo, je bil svoje čase paradni konj in ponos Nemške demokratične republike, bolj znane kot Vzhodna Nemčija.
Medtem ko se je bogata kapitalistična Zahodna Nemčija bahala s prestižnimi "bemfli" in "merdžoti", je mali plastični "trabi" kraljeval na cestah njene revnejše vzhodne sosede.
Prav te dni je minilo 35 let, odkar so v Vzhodni Nemčiji podrli Berlinski zid, ukinili socialistični režim in začeli z združevanjem dobrih 45 let razdeljene države.
Mnoge stvari iz socialističnega obdobja so kmalu pristale na smetišču zgodovine in na pravih smetiščih, trabi – nekoč poimenovan najslabši avtomobil vseh časov – pa se temu vztrajno upira.
Kot piše portal N1 Hrvaška, mali avtomobil dobiva nove legije oboževalcev.
Trabi dobiva v Nemčiji kultni status
Danes jih je več kot pred 10 leti
Po podatkih nemškega avtomobilskega kluba KBA je danes v Nemčiji registriranih okoli 40.800 trabijev. Pred desetimi leti jih je bilo 33.000.
Glenn Kuschan (58), lastnik avtomehanične delavnice na jugu Berlina, med svojimi strankami šteje tudi nekaj lastnikov trabantov.
Gre za ljudi "vseh vrst", je povedal Kuschan za AFP – od "starejših, ki so zrasli s trabijem, do mlajših, ki si res želijo originalni model vozila."
Kuschan je tudi sam ponosni lastnik 23 trabijev, med njimi belega modela, ki je nekoč pripadal njegovemu očetu in ima za seboj že več kot pol milijona kilometrov.
Avtomobil za ljudstvo
Prvi trabanti so bili proizvedeni leta 1957, tri leta po tem, ko je komunistični režim Vzhodne Nemčije sklenil ustvariti avtomobil za ljudstvo.
Njegovo ime izhaja iz staronemške besede "drabant", ki pomeni "spremljevalec".
Vzhodni Nemci so se vpisovali na čakalne sezname in nato tudi do 15 let čakali, da bi njihov trabant prišel s tekočega traku – na voljo pa so bile le tri barve: kremna, nebesno modra in poprovo zelena.
Bili so na voljo v štirih različicah: trabant 500, Trabant 600, trabant 601 in trabant 1:1.
Karoserija je bila izdelana iz plastike, pomešane s papirnatimi ali bombažnimi vlakni. Za to so se proizvajalci odločili, ker so želeli zmanjšati uvoz jekla.
Zadnja stranska stekla se niso odpirala, dvotaktni motor pa je v zrak pošiljal goste oblake izgorelega olja in bencina, ob tem pa povzročal precejšen hrup.
Najvišja hitrost, ki jo je dosegel trabi, je bila 112 kilometrov na uro.
Zadnji trabant, rožnate barve, je bil izdelan leta 1991.
Nekoč so mu nadeli naziv "najslabšega avtomobila na svetu".
Danes v Berlinu obstaja tudi trabijev muzej, kjer je razstavljenih 20 primerkov tega malega avtomobila, obiskovalci pa si lahko privoščijo tudi ogled najznamenitejših komunističnih točk Berlina – seveda z vožnjo v tem legendarnem vozilu.
Thomas Schmidt (49), ki dela v muzeju in je eden od voznikov turističnih ogledov, pravi, da je "praktično odrasel v trabiju" in da zdaj ta avtomobil dojema kot "del svoje identitete".
"Je kot mali maratonec, zmore vse, je neuničljiv," pravi.
"In če se že pokvari, je dobra stran ta, da lahko vse popraviš sam – zaradi preproste tehnologije," še dodaja.
"Ljudje so včasih govorili: če imaš kladivo, klešče in malo žice, lahko s trabantom prideš vse do Leningrada."
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje